Novice

Zimska številka Pikapolonice že v prodaji!

Zimska izdaja revija za otroke Pikapolonica je na voljo v marketih Mercator, Tuš, Jager in Leclerc.

 

Vse novice

Dvojčka: enaka in različna

Eden joka, drugi se smeji. Eden bi spal, drugi ga moti. Eden vstaja ob stranici stajice, drugi hoče zakotaliti žogo... Toda - ali ni tako, da dvojčki oponašajo drug drugega prav v vsem? In nato - prvi sleče nogavičko in drugi takoj stori enako. Kot da bi bila drug drugemu zrcalna slika. Ubogi starši dvojčkov. Prav veliko počitka pač nimajo: kadar hočeta otroka vsak svoje, se je treba odločiti, komu ugoditi prej, kadar pa hočeta oba enako, jih skrbi, ali bosta razvila vsak svojo osebnost, če pa se tako zelo oponašata...

 

Posebna vez

Znanstveniki so potrdili, da med dvojčki obstajajo močne vezi, veliko močnejše, kot bi jih imela dva druga vrstnika, ki bi bila rojena sočasno in bi nato živela v isti družini. Dvojčka imata večjo potrebo po oponašanju drug drugega, saj sta preživela drug z drugim ves čas v maternici. Če prvi dvojček joka, ga drugi zelo pozorno opazuje. Ko pride mamica pogledat, kaj je, tuli že tudi drugi - pridružil se je prvemu. Ta potreba po oponašanju in enačenju je še močnejša, če sta dvojčka enojajčna. Enojajčni dvojčki se od dvojajčnih razlikujejo po tem, da imajo povsem enak genetski material, pa tudi njune reakcije na okolje so presenetljivo podobne. Celo otroške bolezni lahko izbruhnejo v istem trenutku.

Brez enačenja!

Toda enakosti med dvojčkoma niso vedno otrokoma v korist, saj lahko enačenje otrok ovira njun osebnostni razvoj na nekaterih razvojnih stopnjah. Zato je modro, da dvojčka ne oblačimo enako in da jima ne podarimo povsem enakih igrač. In če ne želita hkrati k dnevnemu počitku, je treba to razumeti, saj nimata enakih potreb. Prvi morda potrebuje spanec, za drugega pa je dovolj, da se umirjeno igra. Ni dobro niti, če oba nagovarjamo hkrati, z eno besedo. Recimo: »Deklici, kje je zajček?« Bolje je, če nagovarjamo eno in drugo, vsako s čim drugim: »Ana, kje je zajček?« in »Tina, poglej, kako dolge uhlje ima zajček!«

Staršem ni lahko

Staršem majhnih otrok ni vedno lahko, saj imajo pogosto toliko dela z nego otroka, da ne vedo, kje se jih drži glava. Ampak to ni nič v primerjavi s starši dvojčkov: ti zamenjajo še enkrat več pleničk, podrejo še enkrat več kupčkov, operejo še enkrat več oblačilc... In ker ni mogoče zanemarjati enega otroka na račun drugega, se pogosto zgodi, da previjajo enega otroka, pa hkrati z besedami tolažijo drugega, ki ravno joka, pa ga ne morejo vzeti v naročje. Ali pa preoblačijo oba, čeprav ima pleničko polno le eden. In ko je na previjalni mizi prvi, ga požgečkajo po podplatu, nasmejani pogled pa usmerjajo v drugega. Takšne prizore vidite prvi dve leti pri starših dvojčkov zelo pogosto. Toda specialisti opozarjajo, da bi bilo bolje, če bi starši posvetili pozornost vsakemu otroku zase. Bolje je usmeriti pozornost na enega in nato na drugega kot na oba hkrati. Pa nikar ju ne kličite »dvojčka« ali »dečka, deklici«. Raje uporabite njuni imeni. Mislite, da jima boste delali krivice, saj bo eden od otrok nujno poklican prvi? Temu, da otroka nista vedno enaka in da doživljata razlikovanje, se v njunem nadaljnjem življenju ne bo mogoče izogniti in je zato zanju pravzaprav koristno. Otrokoma bo razlikovanje pomagalo, da bosta razvila vsak svojo osebnost. Seveda pa nikakor ne bi bilo koristno, če bi bil eden vedno prvi, drugi pa vedno zadnji, ali če bi bil eden »priden«, drugi pa »nagajiv«. Razlikovanje mora biti vedno takšno, da je v prid vsakemu posameznemu otroku. Starši dvojčkov so pred težavno vlogo: marsikdaj morajo posredovati med otrokoma, biti povezovalec med njima, njun odvetnik, njun sodnik... Vse dokler otroka nista zmožna vzajemnega sodelovanja. Pa ju sploh smemo primerjati? Samo zelo obzirno. Recimo: »Glej, tvoja sestrica je naredila sama tri korake. Bravo! Hočeš poskusiti tudi ti?«

Dva otroka, dve osebnosti

Gotovo ste že prebrali nasvet, da naj starši dvojčkov zmanjšajo količino dela tako, da delo opravijo hkrati, enkrat za oba. Recimo, naj oba otroka uspavajo hkrati. Odlično bi bilo, če vam to uspe, ampak v praksi se le redko tako izteče. Ponavadi uspe uspavati prvega, drugi pa pri tem prične jokati, dokler ne prebudi še prvega. Ne pomaga niti uspavanje ob nežni glasbi, niti božanje. Če je tako tudi pri vas, poskusite z uspavanjem v ločenih sobah, pri čemer vsakega otroka uspavajte na drugačen način. Tudi dvojčki imajo pravico, da imajo, tako kot vsi drugi malčki, vsak svoje potrebe, ki se razlikujejo od drugih otrok. Če prvi otrok zaspi ob nežni glasbi, ima drugi pravico, da hoče ob uspavanju popoln mir... Otroci so vsak zase lastna osebnost, pa čeprav so še tako zelo majhni.

Pripravila: Maja Črepinšek

Loading ...
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.