Dojenček joka in zelo radi bi mu pomagali, da bi se počutil bolje, ampak - kaj mu pravzaprav je? Kaj naj storite?

Poskusite enega za drugim osem načinov, ki dojenčke umirjajo in jih spravijo v boljšo voljo, dokler ne odkrijete pravega.

Lačen sem!
Kadar dojenček joka, kadar je slabe volje ali zelo nemiren, je najbolj verjetno, da je lačen ali žejen. Lakoto in žejo najverjetneje občuti veliko močneje kot odrasli - bolj ga boli v trebuščku, pa tudi počuti se zelo negotovega, zapuščenega in prestrašenega, kot da je ogroženo njegovo življenje. Razumljivo je, da joče, saj je to edini način, da k sebi prikliče odraslega, ki bi zanj lahko poskrbel. Za jok zaradi lakote je značilno, da narašča od hlipanja do paničnih krikov. Ko dojenček prične jokati, ni potrebno pogledati na uro, še posebno prve mesece ne. Lačen je lahko že pol ure po obroku. Ponudite mu torej hrano, dojko ali stekleničko. Kaj pa, če mamice ni doma, ali če ga hranite po steklenički, pa je treba hrano šele pripraviti? Dojenček zelo težko počaka na pripravo hrane. V času čakanja je najbolje, če ga nosite po stanovanju, ampak pazite, da ga ne nosite v tistem položaju, kot ga mamica doji ali hrani po steklenički. Dojenček ta položaj povezuje s hranjenjem, ker pa hrane ni in ni, bo še bolj razburjeno jokal.

Božaj me, prosim...
Včasih dojenček joka, ker prosi za telesno pozornost. Potrebuje vaše naročje, bitje vašega srca, vaš vonj in brnenje vašega glasu. V vašem naročju se počuti toplo, varno in ljubljeno. Božanje za nekaj časa preglasi tudi druge težave, recimo, nekaj časa lakoto in črvičenje v trebuščku, ki nastopi pred izločanjem. Dojenček čuti božanje po vsem telesu in bi ga teoretično lahko božali kjerkoli, a ker najbolje čuti dotik na golo kožo, poskusite z božanjem tistih delov, ki kukajo iz oblačil – glavice in rok. Pričnite tako, da udobno sedete na kavč ali na vašo posteljo. Dojenčka si položite na svoja kolena, ki jih nekoliko dvignete, da dojenčka vidite v obrazek. Potem ga nežno božajte po čelu in glavici, pa tudi po nogah, tam, kjer se pač odzove tako, da čutite, kako prijetno mu je. Ob tem se lahko nežno pogovarjate z njim ali mu mrmraje ponavljate preprosto melodijo. To bi ga moralo pomiriti. Pa še nekaj: za vsak primer si pri tem položaju kolena prekrijte z brisačo. Dojenčki pač tu in tam »polivajo«

Zaspan sem, pa ne znam zaspati.
Odrasli večkrat pozabimo, da dojenčki in majhni otroci zelo težko zaspijo, oziroma, se ne morejo potopiti v spanec, pa čeprav so že neizmerno utrujeni. Ni res, da bo otrok hitreje zaspal, čim bolj bo utrujen. Prevelika utrujenost deluje ravno nasprotno. Dojenček joka vedno bolj razburjeno. Če ga poskusimo tedaj hraniti, izbruha, kar mu uspe pojesti. Poskusite torej tako, da dojenčku pomagate, da se umiri, sprosti in poskusi zaspati. Utrujenega dojenčka prijetno stisnite k svojemu telesu, naslonite mu glavico na svojo ramo (ki ste jo prej prekrili s pleničko) in mu glavico objemite z roko. Naj se pomiri ob vašem dihanju, toploti in pomirjevalnih besedah. Ob tem lahko hodite po stanovanju gor in dol – čim bolj enakomerno in mrmrate kaj pomirjevalnega, nekaj, kar bo dojenček tudi v prihodnje prepoznaval kot varno »pesem« za spanje. Takšno uspavanje je lahko zelo utrujajoče, zato premislite, ali si ne bi kupili gugalni stol za sedeče uspavanje dojenčka.

Rastejo mi prvi zobje.
Če je dojenček nemiren, če pojokava, ima nizko vročino in nabrekle ter pordele dlesni, če kar naprej poskuša vtikati predmete v usta ali če bi se rad neprestano dojil, pa ni niti žejen niti lačen, lahko pomislite, da mu bodo kmalu zrasli prvi zobje. Pomagate mu lahko tako, da mu ponudite svoj mezinec (čist!), ali kupljena grizala, ki jih prej ohladite v hladilniku. Nekateri starši prisegajo na kapljice in mazila za prve zobe – vprašajte zanje v lekarni. Mnogo dojenčkov se želi ob rasti zob kar naprej dojiti, a potem ne sesajo mleka, ampak le bradavico, kot da je dudica. Dojenček pač misli, da je mamina dojka najboljše zdravilo za vse, kar se mu zgodi hudega. Za mamico pa je pomirjanje na dojki lahko hudo naporno in tudi boleče. V takšnem primeru ni nič narobe, če dojenčku ponudite dudico.

Boli v trebuščku!
Kolike ali trebušni krči so lahko vzrok za močan in nenaden jok, ki traja dolgo, po več ur na dan. Še zlasti pogosti so trebušni krči so po hranjenju – dojenju ali steklenički - in zvečer ter ponoči, ob najslajših urah gluhe noči, ko sta starša že zelo izmučena od celodnevne skrbi za dojenčka. Dojenčku s trebušnimi krči je težko pomagati, ker se zdi, da ga nič ne more umiriti. Kljub temu pa ga ne pustite samega – razen v trenutkih, ko ne morete več in potrebujete minuto oddiha, pa ste sami doma. Po izkušnjah staršev pomaga, če jokajočega dojenčka nosite na rokah a tako, da leži na vaši lakti s trebuščkom navzdol. Tako z lastno težo pritiska na svoj trebušček, kar mu pomaga pri hitrejšemu prebavljanju. Lahko pa si ga položite tudi na kolena, ko sedite na kavču in mu čisto nežno masirate trebušček. Nekateri starši tudi pri kolikah prisegajo na kapljice – prosite za nasvet v lekarni. Jok zaradi trebušnih krčev je zelo naporen tudi za starše, zato je dobro, če se ob dojenčku izmenjujete. Včasih pomaga tudi odhod ven z vozičkom, v katerem dojenček končno zaspi.

Popoldan je in jaz sem utrujen.
Za dojenčke ne velja enak 24-urni ritem kot za nas. V 24 urah večkrat spijo za manj ur, ponoči pa za več ur. Toda od jutra do popoldneva je daleč in dojenček je vedno bolj utrujen, bolj ko se popoldan odmika. Proti koncu dneva postanejo dojenčki in tudi še majhni otroci sitni in zelo utrujeni, pa čeprav so čez dan dovolj spali. Jokajo na videz brez razloga. To je verjetno zato, ker je toliko novega, novih zvokov, vonjev, svetlobe, vtisov… Nekateri takšnemu joku rečejo tudi »lažne kolike«, ker joka ne spodbudijo trebušni krči. V takšnih primerih pomaga le umirjeno okolje in topel objem mamice ali očka, lahko pa si dojenčka položite tudi na golo kožo ali tako, da bo slišal utrip vašega srca. Nekaterim dojenčkom pomaga, če jih položimo v ruto za nošenje dojenčka, da ne vidijo nič razne mraka in tudi manj slišijo zvoke iz okolice, drugim pa, če jih položimo v avto in se z njimi vozimo, dokler se ne umirijo. Pomaga jim torej umirjen enakomeren ritem, »beli zvok« in odločno zmanjšanje zaznavnih dražljajev.

Dolgčas mi je!
Razlog za dojenčkovo slabo voljo je lahko tudi dolgčas in to že pri čisto majhnem dojenčku. Še posebno bistri in radovedni dojenčki niso zadovoljni, če ležijo v globokem vozičku ali posteljici, iz katere nič ne vidijo. Dojenček potrebuje nove vtise in tudi družbo odraslega, ki se z njim igra ali pogovarja. Poiščete majhne igračke in se z dojenčkom poigrajte. Igračko držite na primerni razdalji, da jo bo lahko dobro videl, torej 30 cm od oči in v ravni liniji v loku nad očmi. Najboljše so pisane igračke osnovnih barv, saj nežne, pastelne barve dojenčki vidijo slabo in pa igrače, ki oddajajo zvok – pa ne premočan. Dojenčka lahko tudi položite v ležalnik za dojenčke tako, da vidi, kaj se dogaja v stanovanju. Lahko se z njim pogovarjate, lahko pa ga tudi odpeljete na sprehod, a v ruti, kenguruju ali na rokah, da bo kaj videl.

Hočem se igrati.
Vaš srček je dobro spal, je sit in je sveže preoblečen. Rad bi, da se prične kaj dogajati, ampak ne, da mu samo mahate z igračko pred očmi. Sedaj si želi nekaj več akcije. Kaj bi lahko storili? Poigrajte se z njim tako, da igra vključuje gibanje, ritem, zabavo. Še posebno nadarjeni za tako igro so očki, ki ljubijo bolj gibalne igre. Dvignite ga tako, da bo dobro videl vaš obraz in vaše oči, potem pa počnite karkoli, po čemer se prižgejo iskrice v majhnih očeh: pojte mu, spakujte se, recitirajte ritmične izštevanke in otroške pesmice, smejte se, navidez kihajte, spuščajte smešne glasove… Igrajte se toliko časa, dokler malčku ne ugasne pozornost ali pa dokler ne pokaže, da mu je dovolj, kar se bo zgodilo že čez nekaj minut, ker je to vsa osredotočenost, ki jo dojenček že zmore. Nikar pa ga pri teh igrah ne stresajte ali mečite v zrak – to je zanj lahko resnično nevarno.