Kaj storiti, ko malček zanalašč grdo govori, ko na igrišču brez razloga udari neznanega otroka ali ko ima spet enega od svojih izpadov trme in besnega joka? Naj upoštevamo, da je imel otrok težek dan, da je slabo spal, da v vrtcu ni bilo njegove vzgojiteljice, da je lačen... in čim bolj spregledamo njegovo vedenje, ali naj mu dosledno pokažemo, kje so meje in kaj sledi, če se bo neprimerno obnašal?

Ni res!

Ni res, da starši, ki otroku vse spregledajo, ki njegovega nesprejemljivega vedenja na videz ne opazijo, ki se nanj ne odzovejo ali pa se otroku dobrikajo, da bi ga spravili v boljšo voljo in k primernejšemu vedenju, niso storili čisto nič. Starši otroku z našim vedenjem vedno pošiljamo močna sporočila, celo, če bi bili tiho. Po drugi strani pa seveda tudi ni res, da dosledna starševska strogost in dosledna zavezanost k disciplini otroku prinašata le koristi. Starši smo vedno znova v situaciji, ko je potrebno tehtati, do kje vztrajati in kje in kdaj nekoliko popustiti. Pri disciplinskih ukrepih je vedno znova potreben premislek o lastnih zahtevah do otroka, da bo otrok od disciplinskih ukrepov imel, dolgoročno gledano, korist. Seveda je lažje otroku popustiti, da uveljavlja svojo voljo, kot dosledno vztrajati pri vzgojnih načelih. Vendar se otroci, ki niso omejevani, že kmalu težko integrirajo v skupino, ki ji pripadajo, recimo v vrtcu ali šoli.

Težave z integracijo

Zakaj imajo otroci, ki doma niso omejevani, težave pri integriranju v skupino? Ker se
ne znajo prav vesti, ker ne znajo reševati težav z vrstniki na sprejemljiv način, ker vedno pričakujejo, da se jim bo prilagodila okolica - saj so tako vendar vajeni, to je njihova izkušnja, ki so si jo pridobili doma, s starši, najpomembnejšimi odraslimi v svojem življenju. Ampak okolica sem ji ne prilagodi in se jim tudi ne bo. In ko se to ne zgodi, so resnično prizadeti. Porušil se jim je njim znani svet. Občutijo, kot da jih okolica ne sprejema, ne mara jih. Doma povedo, da so vrstniki z njimi nesramni, da so vzgojiteljice neprijazne, da so učitelji strogi in hladni. Včasih se prizadeti otroci branijo tudi tako, da postanejo tudi agresivni. Ne razumejo, da jih okolica v resnici zavrača, ker se vedejo nesprejemljivo in samopašno.
Gotovo se vsak med nami iz lastnih izkušenj spomni vrstnika, ki se je vedel tako, kot smo opisali. Verjetno se tudi spomnite, da tega vrstnika za prijatelja ni maral nihče. Tega svojemu otroku gotovo ne bi želeli. Otroci se takega vrstnika izogibajo in čeprav se ga morda bojijo - izolirani vrstniki se radi zatečejo k verbalnemu ali fizičnemu nasilju - ga hkrati tudi prezirajo. Vzgojitelji in pedagogi se sicer trudijo integrirati otroka v skupino, a žal imajo malo uspeha, če se otrok ne spremeni.

Najprej starši

Otrok se sam zelo težko spremeni, saj ocenjuje, da ravna napak vsa okolica, sam pa prav gotovo ne. V tem ga pogosto podpirajo tudi starši, ki situacijo vidijo enako. Če že pride tako daleč, da vašega otroka »ne marajo«, se je vedno treba potruditi razumeti, kaj se dogaja.
Ampak ker ste vi skrbni starši, boste to situacijo preprečili, preden bi do nje sploh prišlo. Svojega otroka boste vzgajali ravno prav popustljivo in ravno prav strogo. Kako ravnati, je treba pretehtati v vsaki situaciji znova. Splošna navodila vzgoje so dobra le kot izhodišče za lastni razmislek. Razumsko razčlenjevanje situacije je dobro - dobro pa je tudi zaupati svoji intuiciji, ki marsikdaj šepeta pravi odgovor, pa ga nočemo slišati. Opazujte ne le otroka, opazujte tudi sebe, svoje reakcije na otroka. Če bo treba kaj spremeniti, bo treba namreč pričeti pri vas, ne pri otroku.

Pri štirih letih

Pri štirih letih se prične obdobje, ko že žanjemo prve sadove vzgoje. Res je, da postanejo vsi štiriletniki nekoliko težavni, ampak če je zavila vaša vzgoja v neki točki na stranpot, boste to opazili pri štirih letih, ko je še dovolj časa, da vse popravite. Nikar pa se »popravkov« vzgoje ne lotite čez noč, ker to še nikoli ni bilo dobro. Ravnajte raje drugače, bolje, postopoma, a vztrajno. Opazujte, kako v podobnih situacijah ravnajo drugi starši. Pogovorite se z vzgojiteljico v vrtcu. Vprašajte otrokovega pediatra, in če je potrebno, prosite za napotnico za družinskega terapevta. Pomagal vam bo razumeti tisto, česar vi sami ne morete videti, saj bi sicer že popravili. Običajno gre za opazovanje odnosov v družini in medosebnih relacij družinskih članov, sledi pa pogovor, ki vas bo opogumil in spodbudil k drugačnemu ravnanju. Zaupajte vase - kajti, če ste sposobni iskanja rešitve, ste prav gotovo dobri starši. Dobri starši so namreč le redko trdno prepričani, da vedo »vse« o vzgoji otroka. Prav nasprotno - vedo, da z otrokom rastemo in se razvijamo tudi starši.

In če se vrnemo k začetnemu vprašanju: "Ali naj bomo dosledno strogi ali vedno razumevajoči starši?", lahko rečemo, da je to pravzaprav napačno vprašanje. Niti dosledna strogost niti vedno razumevajoča vzgoja nista pravi odgovor. Pravi odgovor je - ščepec prvega in velika pest drugega, vedno pa z veliko topline in ljubezni do otroka.

Pripravila: Maja Črepinšek