Elena Skoko je mama, pevka, avtorica, pripovedovalka in aktivistka človeških pravic v porodu. Rojena je bila na Hrvaškem, diplomirala je na Fakulteti v Bologni 1998. leta z diplomo o ženskem mističnem izročilu iz 17. stoletja. Trenutno živi med Balijem, Rimom in Pulo. S svojim partnerjem je osnovala mednarodni blues band Bluebird & Skoko. Svojo umetniško karijero je začela 1996. leta kot punk rock pevka. Nato se je ukvarjala z neodvisno modo, elektronsko poezijo in umetniškim performansom.

Po izkušnji ekstatičnega in pojočega poroda je Elena posvetila svoje življenje ozaveščanju poroda kot svetle in močne iniciacije v materinstvo. Njena prva knjiga Memoirs of a Singing Birth je dostopna v angleškem in italijanskem jeziku. Velika želja po spoznanju jo vodi vse globlje in globlje v misterije porajanja v preteklosti in sedanjosti. Predavala je v ZDA, Evropi in Aziji. Delavnica »Singing Birth« je njen prvi izobraževalni projekt, kjer metodološko deli svoje znanje, veščine in izkušnje, pogosto v sodelovanju s sodelavkami.

Delavnica »Pojoči porod« bo 11. in 12. oktobra 2014 v Ljubljani. Več tukaj.


Sprašuje: Ana Drevenšek

Kako si ti izkusila svoj glas med porodom? Kakšna spoznanja o porodu ti je ta izkušnja prinesla?

Ko sem rojevala, je moj glas izšel iz mene sam od sebe. V določenih trenutkih sem bila globoko presenečena, ker so iz mene prihajali medvedji zvoki, kot mati medvedka! Ta glas je prihajal iz nekega globokega podzemlja, iz katerega se je vzpenjala moja hčerkica z vso svojo močjo in voljo. Jaz sem ji s petjem odpirala prehod in jo pričakala.

Kaj je zate orgazmični porod?

Porod je seksualno in čutno izkustvo in iskreno, zabavno! Jaz sem se med porajanjem smejala, pela in preklinjala (ko se ljubim, ne preklinjam, nisem pa tudi “dostojna”). Porod je orgazmičen, ko je ženska svobodna, da se premika in da počne tisto, kar ji v danem ternutku ustreza. Če bi bilo vsem ženskam to omogočeno, bi mnoge spontano masturbirale med popadki, ker to zares pomaga. Ampak pogosto imamo notranje in zunanje sovražnike, ki nam onemogočajo, da se sprostimo in dovolimo, da nas porod odpelje v zaljubljeni trans, v katerem lahko plešemo s svojim otrokom.

Kakšna je vloga glasu (in petja) med porajanjem?

Ženske spontano uporabljajo glas, ko rojevajo. Če se zavedajo, kako jim lahko glas, skozi petje, mrmranje, dihanje, pomaga, potem je edini napor samo sebe napotiti iz sramu pred sodbo drugih ljudi. Glas ženske, ki rojeva, je prekrasen… kot da se vsa narava odziva s tisočimi glasovi. Tehnično sta naša usta in grlo tesno povezana z materničnim vratom in ko se odpira eno, se odpira tudi drugo. Ženske v porodnišnicah pogosto bruhajo pred porodom. Naše telo je izredno poetično bitje, odgovarja z metaforami in analogijami veliko bolje kot z mehaničnimi stimulacijami.

Zakaj ženske ne poznajo tako preprostih načinov za lajšanje izziva poroda kot je uporaba glasu in se namesto tega zatekajo k farmacevtsko-tehnološkim rešitvam?

Kako naj bi vedela, ko tako malo ljudi govori o tem? Medtem ko se o medicinski pomoči govori, kot da je božja roka. Gre se za propagando, “dominantno zgodbo”, ki se ponavlja v nedogled in ne dopušča drugim zgodbam, da bi prišle do naših ušes. Če pa nimamo sluha, ne moremo niti peti. Za zdaj se o tem šepeta, tiho in na skrivaj, v posebnih krogih, kot da je prepovedano. V resnici je leta 1555 Cerkev v Angliji prepovedala petje med porodom.

Kje si ti rodila in zakaj si se tako odločila?

Rodila sem na Baliju s pomočjo babice Ibu Robin Lim, v porodnem centru Bumi Sehat. To se mi je zdela najboljša možnost za nas. Tam smo del leta živeli in s tem je bila odločitev lažja. Ko sva spoznala Ibu Robin Lim, nama je bilo takoj jasno, da je ona tisto, kar sva iskala: brezpogojna podpora osebe, ki uporablja znanje, izkušnje, spoštovanje in neizmerno ljubezen. Robin je bila zame kot mama, babica in prababica v eni osebi. Nisem bila dovolj prepričana vase in o porodu nisem vedela skoraj nič. Prav tako se nisem zavedala, kako potrebna mi je bila podpora osebe, v katero lahko popolnoma zaupam in ki bo pazila name in na mojega otroka z materinsko ljubeznijo, dopuščajoč mi, da sem samostojna.

Kaj je potrebno za ekstatični porod? Kakšne vrste žensk lažje ekstatično doživijo porod in kakšne vrste žensk težje? Kakšno pripravo bi priporočila tem zadnjim?

Potrebno je vse, kar bi bilo potrebno za ljubljenje. Običajno je to intimno vzdušje, ljudje, ki jih imamo radi, mir in svoboda gibanja. Obstajajo tudi določeni položaji, ki fizično olajšujejo orgazem med porodom, tako da se lahko uporabi tudi te. Ampak v splošnem, če se počutimo svobodne, bo zagotovo vsak porod ekstatičen.

Na kakšne načine se pripravljate na proces poroda na delavnicah Singing Birth?

Na delavnicah Singing Birth je veselo in intenzivno, poje se, pleše, smeji in joče. Vse z namenom osvobajanja od predsodkov o porodu. Delijo se znanja in izkušnje o porodu na osebni način, brez avtoritete ali pametovanja. Ženske znajo rojevati otroke in otroci se znajo roditi. Na delavnicah je moja vloga, da spomnim ženske na tisto, kar že imajo v sebi in na tisto, kar že vedo. Naša kultura je pozabila na to, kako se rojevajo otroci. Skozi študije, zgodbe, pesmi si prizadevam to znanje vrniti ženskam.

Kakšna je vloga očeta pri uresničevanju fiziološkega, pojočega, ekstatičnega poroda?

Očetje so pri nežnem porodu sladki… Njihova vloga je, da podpirajo žensko, včasih samo s svojo fizično močjo, da se lahko naslonijo nanje. Očetje, ki zmorejo preseči svoje predsodke in strahove, večina jih zmore, prav tako doživljajo trans in vstopijo v neko porodno dimenzijo, v kateri je zelo jasno, kakšna je njihova vloga – so nevidni čuvaji svetega prostora porajanja, kjer je porojevajoča ženska Boginja. To vlogo prostovoljno in ponosno sprejmejo. Če čutijo, da to ni to, česar si želijo, je bolje, da grejo ven na zrak in se vrnejo, ko se vse konča.

Kaj je lotus porod in zakaj si se odločila zanj?

Pri lotus porodu se popkovina ne prereže, temveč se pusti, da se popkovina skupaj s posteljico sama loči od otroka. Gre za prakso, ki še ni dolgo prisotna v naši družbi, v Aziji pa obstaja več narodov, ki ne režejo popkovine, na primer v Indoneziji. Ne-rezanje popkovine omogoča zalogam železa, matičnih celic in raznih “hormonov ljubezni” (oksitocin, beta-endorfin, dopamin, …), da v celoti vstopijo v otroka, saj tja tudi spadajo. Otrok po porodu dobi do ene tretjine svoje krvi od posteljice, če se popkovina ne prereže vsaj nekaj ur, v najkrajšnem primeru po vsaj 5 minutah. Obstaja tudi energetski aspekt – popkovina se loči, ko je otrok pripravljen. V Indoneziji posteljico imenujejo “ari-ari”, kar pomeni bratje in sestre. Posteljico vidijo kot otrokovega večnega angela varuha in ritualno jo pokopljejo pred vhodom v hišo ali na neko sveto in lepo mesto. To se je do nedavnega počelo tudi v naših krajih.

Kaj te je privedlo do tega, da si ustvarila delavnice Singing Birth?

Po porodu sem napisala knjigo Memoirs of a Singing Birth, na zahtevo svojih prijateljic, ki so želele vedeti vse detajle moje izkušnje. Ko sem knjigo predstavljala na različnih koncih sveta, mi je postajalo vse bolj jasno, kako ženske in naša družba potrebujejo pozitivne zgodbe o porodu, deljenje znanja in izkušenj o tem, kako se rojevajo otroci.Počutila sem se odgovorno in vse bolj sem se informirala, tako da sem postala tudi aktivistka za človeške pravice v porodu. Največ sem delala na sebi, da bi bila čim bolj odprta, da bi se ženskam in njihovim zgodbam približala z razumevanjem in sočutjem, brez obsodbe. Ko so slišale mojo zgodbo, so ženske takoj začutile potrebo, da podelijo svoje izkušnje in jaz sem jih z veseljem poslušala. Znašla sem se na neki predstavitvi, kjer sem govorila o svojem porodu, pa tudi o kulturi rojevanja, ki je postala tema mojega raziskovalnega dela, prav tako pa sem pela in govorila o tem, kako lahko petje olajša porod. Udeleženke in organizatorke (13 doul iz Italije) so me vprašale, ali bi iz predstavitve naredila seminar. Tam je bila tudi Debra Pascali-Bonaro, ki mi je naravnost in detajlno opisala, kako se ustvarjajo seminarji in me opogumila v tej pobudi. Tako so nastale Singing Birth delavnice, z Debro pa načrtujeva skupaj delati tudi na delavnicah o ekstatičnem in pojočem porodu.

Zakaj je porod ženski obred prehoda (iniciacija)? Zakaj je ta dimenzija v sodobni družbi pogosto spregledana in kako lahko to pozdravimo? Kakšne duševne, čustvene in duhovne spremembe in procesi se dogajajo v ženski med tem prehodom?

Kot vsaka iniciacija, je tudi porod nemogoče opisati, ne da bi prešle skozi to izkušnjo. Prav tako je drugače za vsako žensko, tako da nihče ne more reči, kaj v resnici je porod. Pogosto ženske uporabljajo jezik poezije, mistike, religije, ko opisujejo, kar so doživele. Porod lahko vidimo tudi kot šamansko izkušnjo, v katerem imajo ženske priviligirano pot – vsaka ženska, ki je svobodno rodila, je doživela drastično preobrazbo, tako fizično, kot tudi psihično (o tem v italijanščini piše Morena Luciani). O tej izredni izkušnji lahko govorimo v jeziku znanosti (kot na primer dr. Sarah J. Buckley), babiške stroke (v knjigah Ine May Gaskin, Ibu Robin Lim, Verene Schmid, Elisabeth Davis) ali skozi zgodbo samih žensk, ki so s pomočjo interneta dostopnejše in bolj razširjene. Prav tako ne smemo pozabiti da imamo tudi mi, v naših koreninah, izkušnjo in znanje naših prednikov, ki so spoštovali žensko načelo in spoštovali ženske v njihovih življenjskih obdobjih, dodeljevali pomembno mesto obredom poroda, ki so bili izključno ženska domena. Danes znanost in ženske same kažejo na to, da se v prisotnosti ženske pomoči lažje rojeva (anketa Listening to Mothers). Torej nekaj je na tej izkušnji, kar nas povezuje z drugimi ženskami in zdi se, da se počutimo kot del neprekinjene linije, neke večje celote. Družba, ki spoštuje žensko načelo, je družba miru in blagostanja.