Vprašanje: Z dveletno hčerko sva stali ob gugalnicah in se pogovarjali, ko je priteklo mimo majhno dekletce, se ustavilo in klofnilo mojo hčer. Deklica je stekla naprej, njena mama pa se je, očitno po sistemu "zaradi otrok se ne bomo prepirali" - umaknila. 

Osupli hčerki, ki se ji je kaj takega že zgodilo tudi prej, sem povedala, da se tepsti ne sme, da pa naj pošteno vrne vsak udarec, ki bi ga dobila nezasluženo. Verjetno gre njeno nenavajenost obračunavanja med otroki pripisati temu, da ne obiskuje vrtca in da doma konflikte rešujemo s pogovori. 

Kar me muči, je tole: kako naj reagiramo v takšnih situacijah, da ne bo ostala prizadeta, češ, zakaj me tepe, če sem prijazna... Bojim se, da ignoranca staršev agresivnih otrok narašča skladno z otrokovo starostjo. Dejstvo je, da zadnja leta narašča prav mladoletniški kriminal. Ni nujno, vendar - morda danes klofuta malčku, jutri bo prvošolček pretepen in okraden, čez nekaj let pa se otroku lahko zgodi še kaj hujšega.

 
Telesno pred verbalnim
Ko otrok vstopa v socialne situacije in stike z vrstniki, se pri tem srečuje tudi s situacijami, ki ga prizadevajo bodisi fizično, ko ga drug otrok udari ali porine, bodisi psihično, ko je na primer zavrnjen, se skrega z vrstniki in podobno. V odnosih med dve do štiri leta starimi otroki, pa tudi še nekoliko pozneje, so podobne situacije, kot ste jo opisali, pravzaprav pogoste. Ne pomenijo odstopanja, temveč je v tem obdobju reagiranje s telesom, motorično, bolj impulzivno, še razvojno ustrezno, s čimer pa seveda ne mislim, da bi to morali vzpodbujati. Otroci se namreč v tem obdobju šele učijo izražati svoja doživljanja z besedami in vriniti besedo pred dejanje. Otrok mora doseči določeno stopnjo razvoja, da lahko reče "jezna sem nate", namesto da neposredno reagira. Nekateri otroci imajo pri tem več težav zaradi vrste med seboj prepletenih dejavnikov in njihovih dotedanjih izkušenj. Nikakor pa ne moremo potegniti neposredne zveze med vrstniškimi prepiri v starosti dveh do štirih let in med mladoletniškim prestopništvom.

Vstopanje v zunanji svet
Dejstvo je, da bo naš malček v stiku z zunanjim svetom izven družinskega kroga deležen sporov in tudi klofut. Če bi se odločili, da naj bi bil otrok povsem na varnem, ga bomo zadrževali v družinskem krogu, vendar s tem tvegamo, da ga porinemo v izolacijo. Če sklepamo, da se mora otrok utrditi in ga povsem prepustimo interakciji z vrstniki in starejšimi otroki, tvegamo, da bo kdaj doživel stvari, ki bodo zanj res pretežke in nevarne. Pomembno je, da je vstopanje otroka v "zunanji svet" v skladu z njegovim razvojem in potrebami. Potrebe dvoletnega otroka po socialnih stikih so povsem drugačne od potreb štiriletnika ali otroka zadnje leto pred šolo, prav tako pa so tudi izkušnje v odnosih z ljudmi v tem časovnem razponu vse bogatejše.

Podpirajmo, a ne posegajmo
Ob vstopanju otroka v odnose z drugimi, z vrstniki ali skupino, bodimo otroku ob strani, vendar ne posegajmo v vse dogajanje. Če otrok doživi tak udarec, kot ste ga opisali, ga potolažimo. Če pa presodimo, da je situacija za našega otroka nevarna, seveda posežemo vmes in ga zaščitimo. Pomembno je, da otrok ve, da smo na razpolago za tolažbo ali za zaščito, če je potrebna, vendar pri tem ne posegajmo v njegov socialni svet toliko, da bi ga ovirali pri njegovih korakih v razvijanju socialnih spretnosti.

Vesna Markič, dr. med., pedopsihiatrinja in specialistka šolske medicine