Na policah z rižem se drenjajo brušeni, nebrušeni, dolgozrnati, parboiled, divji, bio...
Izbira je velika, a kateri je pravi, kateri je najboljši za vas in vašo družino? Kaj pa v nosečnosti in za dojenčka?

Za več kot pol svetovnega prebivalstva ima riž podoben pomen, kot ga imata pri nas kruh in krompir. V svetu je med žiti riž po pogostosti uživanja na drugem mestu - takoj za pšenico. Evropejci ga v povprečju zaužijemo le 4,8 kg na leto, Slovenci še manj - 3,7 kg, kar je zelo malo v primerjavi z Azijci. V Myanmaru (prej Burma) ga pojedo kar 197 kg na prebivalca letno, na Kitajskem »le« 78,5 kg in na Japonskem 57 kg.

Rjavi ali nebrušeni riž
Riževo zrno je sestavljeno iz luščine, tanke semenske ovojnice (otrobi), kalčka in notranjega sloja ali meljaka. Vse vrste riža z različnimi tehnološkimi postopki najprej oluščijo, saj je luščina sestavljena v glavnem iz celuloze, ki je ljudje ne moremo prebaviti. Riž brez luščine je »nebrušeni« oz. »rjavi riž«.


Beli riž, poliran riž in glaziran riž
Z brušenjem z rjavega riža odstranijo tanko semensko ovojnico ter kalček in tako nastane »beli riž«, ki je rumenkasto bele ali bele barve in je brez sijaja. Sijaj pridobijo z nadaljnjim postopkom poliranja. Nekateri proizvajalci »poliran riž« še »glazirajo«, to pomeni, da s posebnimi raztopinami zapolnijo hrapavo površino, kar da rižu steklast videz.


Parboiled riž
Parboiled riž pridobijo iz neoluščenega riža s posebnim postopkom z vročo vodo in / ali paro. Zaradi segrevanja je ta riž nekoliko temnejše, jantarne barve, spremeni pa se tudi struktura riževih zrn. Tako obdelan riž nato posušijo, odstranijo luščino in ga obdelajo po enem od opisanih postopkov.


Riževa moka
Rezultat brušenja in poliranja riža je tudi moka, ki jo uporabljajo pri proizvodnji testenin in kot zgoščevalno sredstvo pri pripravi juh, enolončnic, omak... Pogosto jo uporabljajo v kitajski kuhinji. Čeprav je riž žito, pa iz njegove moke ne moremo speči vzhajanega kruha, saj so njegove pecilne sposobnosti zelo slabe. Riževo moko pa lahko v manjših količinah dodamo krušni moki, podobno kot ajdovo in koruzno.

    Riž oz. riževa moka je tudi ena od osnovnih sestavin
    prvih žitnih kašic za dojenčke, saj ne vsebuje glutena.


Divji riž
Divji riž (Zizania aquatica) sicer ni pravi riž, saj ne sodi med žita, vendar mu je podoben in ga v kuhinji tudi uporabljamo kot riž. Gojijo ga na meji med ZDA in Kanado. Divji riž je v primerjavi s pravim daljši, ozek in črne barve, vsebuje manj maščobe in še enkrat več beljakovin. Pri kuhanju lahko postane nekoliko škrlatne barve. Vsebuje tudi veliko mineralov in vitaminov.

Basmati riž
Basmati riž raste na obronkih Himalaje. Riž je ozek in dolgozrnat, med kuhanjem naraste, vendar se ne razkuha. Odlikuje pa ga tudi značilen vonj in okus. Zaradi teh lastnosti ga imenujejo tudi kralj rižev. Kupimo ga lahko brušenega ali nebrušenega.

Energijska in hranilna vrednost riža
Različne vrste riža se po energijski vrednosti med seboj bistveno ne razlikujejo. Riž ni energijsko bogato živilo, saj ima v povprečju na 100 g le okoli 350 kcal (1.450 kJ). Daje pa dolgotrajen občutek sitosti, ker vsebuje prehranske vlaknine in škrob, ki je sestavljeni ogljikov hidrat. To še posebej velja za rjavi riž! Ko uživamo riž, po obedu ne čutimo utrujenosti, saj se raven krvnega sladkorja zvišuje počasi.
Zaradi teh lastnosti je riž zelo priporočljiv za vsakodnevno prehrano, še posebej pa je primeren za sladkorne bolnike in pri shujševalnih dietah. Energijsko vrednost obrokov z rižem lahko ohranimo na nizki ravni s pripravo lahkih zelenjavnih rižot, če pa rižu dodajamo energijsko bogate dodatke kot sta mastno meso in sir, ga bistveno povečamo.


Beljakovine, maščobe in ogljikovi hidrati v rižu
Med vsemi vrstami žita vsebuje riž najmanj rastlinskih beljakovin (7 - 8 g/100 g), ki pa imajo relativno dobro aminokislinsko sestavo. Riž med vsemi žiti vsebuje največ lizina, ki je esencialna aminokislina. 100 g riža vsebuje približno 75 g ogljikovih hidratov in le okoli 0,5 - 2,5 g maščobe. Količina beljakovin, maščobe in ogljikovih hidratov v rižu je odvisna predvsem od sorte riža in od načina tehnološke predelave.

 

Ne vsebuje glutena
Za ljudi s celiakijo, ki so preobčutljivi na beljakovino gluten, je riž zelo primerno živilo. Riž namreč za razliko od pšenice, ovsa, rži in ječmena ne vsebuje glutena. Nekatere raziskave so pokazale, da redno uživanje riža zmanjša tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja. Tudi pri težavah z želodcem in/ali črevesjem ter pri driski je priporočljivo uživati riž, kuhan na vodi. Alergij na riž pri nas skoraj ne poznamo, pogostejše pa so v vzhodno azijskih deželah, kjer riž uživajo zelo pogosto.

Nebrušen riž težje prebavljiv, a z več vlakninami, minerali in vitamini
● Nebrušeni - rjavi - riž je v primerjavi z brušenim – belim - rižem težje prebavljiv, vendar vsebuje več prehranskih vlaknin, maščob, mineralov in vitaminov. Rjavi riž lahko vsebuje še enkrat več mineralov (kalij, magnezij, kalcij in cink) kot beli in tudi do dvakrat več vitaminov iz skupine B. V rjavem rižu je veliko folne kisline, to je vodotopni vitamin iz skupine B, ki ga telo ne skladišči, ampak ga moramo neprestano dobivati s hrano. Uživanje rjavega riža je zaradi vsebnosti folne kisline posebej pomembno za ženske v času spočetja in nosečnosti, saj folna kislina pomembno zmanjšuje nevarnost nastanka okvare hrbteničnega kanala pri plodu (spina bifida). Nebrušeni riž odlikuje tudi polna, bogata aroma.

     Rjavi riž je zaradi vsebnosti folne kisline priporočljiv v nosečnosti.

● Hranilna vrednost riža je zelo odvisna od tega, kako je obdelan. Pri izbiri riža velja preprosto pravilo: čim bolj bel je riž, več škroba in manj hranilnih snovi vsebuje. Rjavi, nebrušeni riž je torej s prehranskega vidika v primerjavi z belim bolj polnovredno živilo.

● Parboiled riž vsebuje več hranilnih snovi kot beli, saj večina mineralov in vitaminov med tehnološko obdelavo preide iz luščine in tanke semenske ovojnice v notranjost riževih zrn.

Koliko ga smem pojesti?
Škrobna živila, med katere sodi tudi riž, so temelj prehranske piramide in bi jih morali kot del uravnotežene prehrane uživati vsak dan. Dnevno naj bi starejši in fizično manj aktivni ljudje, ženske in moški, zaužili 10 enot škrobnatih živil, aktivne ženske in moški, odraščajoča dekleta in večina otrok 12 enot, odraščajoči fantje, zelo aktivne ženske in moški pa do 16 enot.
Ena enota je npr. srednje velik krompir ali polovica rezine kruha ali mala žemlja ali dve veliki žlici kuhane polente, riža ali testenin. Mlada, ne posebno aktivna ženska bi ga smela torej pojesti na dan 20 žlic.

Skrivnosti kuhanjs riža
Kuhanje riža je preprosto: riž stresemo v vrelo, rahlo osoljeno vodo, pokrijemo posodo in ga brez mešanja kuhamo na zmernem ognju. Razmerje med rižem in vodo je ponavadi 1:3, oziroma kot je zapisano na embalaži. Riž lahko pred kuhanjem namakamo, da je hitreje kuhan, vendar pa vode ne odlijemo, ampak ga skuhamo kar v tej. Čas kuhanja je odvisen od sorte in tehnološke predelave riža.
Brušene vrste riža kuhamo od 10 do 20 minut, nebrušene vrste riža pa precej dalj časa - lahko celo do 45 minut. To je tudi edina slaba stran nebrušenih vrst riža; če ga pred kuhanjem namočimo, lahko čas kuhanja skrajšamo tudi za polovico.
Pri vrstah parboild riža je čas kuhanja primerljiv z belimi vrstami; tudi zato postaja ta riž vse bolj priljubljen.


Kateri se razkuha in zlepi?
K oceni, ali se bo riž razkuhal ali ne, pa nam pomaga oblika zrna. Dolgozrnati riž se med kuhanjem običajno ne razkuha, okroglozrnati riž pa se pogosteje lepi.

Lahko pojemo ostanke?
Če želimo uporabiti hladen riž, npr. za pripravo solate, ga moramo po kuhanju ohladiti in v zaprti posodi shraniti v hladilniku, vendar ne več kot dva dni. Riž lahko pogrejemo samo enkrat, če pa smo ga pustili čez noč na sobni temperaturi, je bolje, da ga zavržemo.

Vir: Zveza potrošnikov Slovenija