Prehod na samostojno hranjenje
Podoba navdušene mamice, ki dojenčku z nasmehom nosi žlico v usta, in očka, ki žlico spremeni v brneče letalo, je močno zasidrana. Pa še zdaleč ni tako povsod po svetu. Marsikje najmlajši, takoj ko jim dojenje ne zadošča več, jedo skupaj z odraslimi, po hrano pa segajo malo sami, malo pa jim jo poda k ustom kdo od odraslih. Ideja, da je samostojno hranjenje veliko boljše za otroka, se je pred desetletjem pričela širiti tudi po zahodnem svetu. Kako deluje in ali je res koristna za otroka?

Zakaj je poreden?
Včasih se zdi, da je otrok nalašč poreden, da namerno krši pravila, da vas noče poslušati, da se grdo vede, ker je zahteven ali razvajen? Pa ni čisto tako. Večina otrokovega vedenja je normalna in razvojno pogojena. Dobro je vedeti, kaj je za otroke normalen odziv in kakšno neprimerno vedenje je razvojno pogojeno. Ko boste naslednjič na robu obupa zaradi otrokovega vedenja, najprej globoko vdihnite, poglejte nekam v daljavo, preštejte do deset, nato pa razmislite, kaj bi lahko povzročilo njegovo vedenje.

Duševne spremembe v nosečnosti
V nosečnosti, na porodu in po njem se ne spremeni le žensko telo, zgodijo se tudi psihološke spremembe, ki vplivajo na žensko, na njeno vlogo matere. Na lažji ali težji prehod v materinstvo vpliva vrsta dejavnikov - življenjske okoliščine bodočih staršev, socialno okolje in okoliščine zanositve, pa tudi raven podpore, ki jo ženska dobi od partnerja in družine, zdravje nosečnice, zdravje plodu, ki ga nosi, ter materine izkušnje iz primarne družine, nerešeni notranji konflikti, izgube in travme. Kaj lahko pričakujete?

Novi pogledi na novorojenčka
Starši otrokovega razvoja ne spodbujamo toliko z zgodnjim učenjem te ali one spretnosti, kot z odzivi na dojenčka. Njegov razvoj spodbujamo z načinom, kako mu pokažemo, da ga imamo radi ter s tistim, kar storimo in česar ne storimo. Prvi dve leti življenja sta za otrokov razvoj odločilni, saj postavita temelje za vse življenje. V prvem letu se mu možgani povečajo s 400 g na 1000 g. Toda rast ni vse, možgani se morajo tudi oblikovati. Kako se oblikujejo, pa je odvisno od dojenčkovih čustvenih interakcij z okoljem, kar vključuje njegov odnos s staršema.